sovražim december, darila, sneg, pomanjkanje parkirnih prostorov, folk, ki mi nosi neke bedarije ki jih ne rabim, niti jih nočem in niti tega folka nočem videti, na kurac mi grejo miklavž, božiček in dedek mraz, vsi parklji, apostoli, jaslice in trije kralji in marija in posrani venčki in vse te verske scene, na kurac mi gre kuhano vino, ker je kurčeva pocukrana voda, od katere imaš vseeno mačka, na kurac mi grejo vsi, ki me vprašajo kje bom za novo leto, ker vem, da me bodo že februarja vprašali kam bom šel na morje, in tudi na morje ne bom šel nikamor, sovražim mraz, plundro in sedem mesecev sivega neba, sovražim pse, ki ščijejo po potkah in serjejo pred vrati in še bolj sovražim njihove odurne lastnike, ki jim bom začel nositi dreke njihovih psov v poštne nabiralnike, sovražim tiste, ki jim grejo na kurac petarde in morajo to povedati vsem okoli sebe, sovražim stare babice, ki se naberejo za božič na hodniku v bloku in me poljubljajo - kao za voščilo - ko grem mimo, sovražim posran občutek krivde, da sem mamo spet samo pustil doma za novo leto, sovražim slab kokain in tiste, ki ga mešajo s spidom, kreatinom, analgetiki, ekstaziji in vsem možnim govnom, ki jim pride pod roke, sovražim burnout prvega prvega in dejstvo, da tisti dan ni mogoče dobiti niti enega samega posranega dilerja, ki bi ti olajšal bolečino, in sovražim to, da se bom moral pred žensko spet nekaj izgovarjat, če bom hotel s frendi ubit mačka kot ponavadi, sovražim kupe pokurjenih raket in popokanih petard, ki ležijo vsepovsod, sovražim se vsakič ko komu zaželim srečno novo leto, ker bi itak najraje videl, da vsi pocrkajo, ker mi grejo na kurac in sovražim tudi naslednje posrano bedno govnarsko smrdljivo leto.